ZeleniškeŠpice

 

 

Pavel Kunaver (S 4 podobami in 1 obrisom) Že mnogo turistov je obstalo in strmelo v divji kot pod Zeleniškimi Špicami; »Kak kraj je to?« so se vpraševali. Odgovora jim ni dala nema tišina in korakali so dalje po skoraj ravni poti še globoko pod pastirsko kočo pod Kamniškim Sedlom. Res, komaj tričetrt ure od Bistriške Koče proti Sedlu se odpre pogled proti vzhodu, a se takoj ustavi na mogočnih zidovih še nedotaknjene prirode. Tu sem še ni stopila noga tistega turista, ki mu je turistika le v bahanje. Svet je še ta kraj. Divja koza prosto skače ... Lovci imajo svoje komaj vidne steze, za markacijo — rdeča je redka — služijo zarezljaji v drevju, vsakih deset korakov se izgubi v ruševju, pelje čez skalovje, kjer kažejo sledove bele črte, nastale od udarcev surovo podkovanih čevljev. Tu sem je zahajal že več let g. Brinšek — hodil sam in nosil od tam slike, ki smo jih imeli dovoljenje gledati mi.  Naša mlada moč je hitela izven potov, hrepenela po praznični samoti v neznano gorsko samoto —

Boris Režek : Šepetaje smo se pogovarjali. Šteblaj (Janez Gregorin, op. o.)  se je zamislil vase, pritrjeval si je z glavo in zadremal. Usahnjeni kozarci so stali po mizi. Peter nas je poganjal spat, zgodnja ura je že bila. Zlezla sva na Jerinčkovo seno in moževala do zore.  Nebo je bledelo. Ni bilo sence pred pogašenimi zvezdami, sever je vel. Gnala sva se z dolgimi, neučakanimi koraki za potjo v gostem jutranjem mraku. Neprespana noč je silila za nama, nad Jermanico sva že ožemala srajce. Samotno so odmevali koraki. V Sedelščku je pela voda, curek je oblival oglajeno peč in klokal v skalni kotanji. Zlezla sva k tolmunu in se napila. Bistra ledena studenčnica nama je zaplajhala po želodcih. Rjava razbrazdana plat se je dvigala nad melišči, nad rušjem in grapami.  Lovsko stezo v Repov kot sva kmalu izgubila. Rila sva po hosti, rušju in grapah. Vleklo se je. Dolina je dolga in stena čisto v njenem zatrepu. Nič ni izdal korak. Špice so se zvrščale ob stran, že nad Dedca sva se povzpela i